Izzive v organizaciji premagujemo skupaj!

V sklopu projekta WELLy: Profesionalni profil menedžerja za dobro počutje na delovnem mestu, sofinanciranega s strani programa Erasmus+, smo se na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto pogovarjali s Fernandom Vieiro.

Fernando Vieira je ime, ki je sicer med meščani Brage in okolice precej znano, vedno bolj znano pa je tudi v svetu Erasmus+. A kdo je mladenič, ki vam ga predstavljamo danes? In zakaj smo ravno njega izbrali za to, da ga pobližje predstavimo?

Fernando je, kot boste videli po njegovih odgovorih, precej zadržan mladenič. Ponavadi se ljudje radi pohvalimo s svojimi dosežki, a naš tokratni sogovornik ni tak. Pravzaprav o svojih dosežkih, in teh se je že doslej nabralo zelo veliko, kljub temu, da bo naš simpatični sogovornik v kratkem praznoval šele petindvajseti rojstni dan, ne govori posebej rad. Raje kot z besedami s svojim delom pokaže, zakaj je tako uspešen pri vsem, česar se loti. A mladi Portugalec nam je vseeno razkril, zakaj je raje zaposlen kot menedžer v nevladni organizaciji kot pa da bi enako delo opravljal v zasebnem podjetju. Slučajno pa nam je Fernando razkril še nekaj – dejansko ni samo menedžer, ampak je v nevladni organizaciji, katere podpredsednik je, tudi menedžer za dobro počutje. Kako skrbi za svoje zaposlene, prostovoljce in vse ostale, ki na kakršen koli način sodelujejo z njim in organizacijo, v kateri je zaposlen? Kako se sam spoprijema z delovnim stresom?

Čeprav nam ni razkril veliko o sebi in svojih dosedanjih uspehih, verjamemo, da bo s svojim znanjem in sposobnostmi zagotovo dosegel še veliko več in marsikomu spremenil tok življenja. In to kmalu!

Bi, prosim, na začetku povedali nekaj besed o sebi, zlasti o svojem poklicnem življenju in delovnih izkušnjah?

Če se moram opisati, bi rekel, da sem oseba, ki rada poskusi vse in se tako razvija na različnih področjih. Na svoji poklicni poti sem opravljal delo arhitekta (moja diploma), vodje dogodkov, točaja, vodje kmetijskih projektov in seveda vodje projektov za usposabljanje in izobraževanje. Z lahkoto rečem, da sem se iz vseh teh izkušenj veliko naučil in postal oseba in vodja, ki sem danes, zmožen enostavno usklajevati ekipe pri projektih.

Fernando, v vašem vsakdanjem delovnem življenju imate opravka z veliko različnimi ljudmi in skupinami ljudi, kot so osebje, lokalni prostovoljci, prostovoljci evropske solidarnostne enote in mladi, ki jih srečujete na usposabljanjih, izmenjavah mladih… Opravka imate tudi z mladimi, ki prihajajo iz različnih držav ter ozadij in veliko izmed njih še nikoli prej niste srečali. Torej svoje osebje poznate dobro, na drugi strani pa so mladi, ki jih srečate prvič med tedenskimi dejavnostmi, in s katerimi morate prav tako sodelovati, poskrbeti za njihove potrebe, strahove in pričakovanja. Ali je razlika v tem, kako kot vodja pristopate k in delate s temi različnimi skupinami?

Na začetku je zelo pomembno pogledati v ozadja udeležencev, preden so vključeni v projekt. Le-to je lahko izvedeno preko prijavnice, ki lahko pomagajo meni in moji ekipi spoznati izobrazbeno in poklicno ozadje bodočih članov, kot tudi njihovo motivacijo za sodelovanje pri naših projektih. Poleg tega je obvezno, da se v začetnih dnevih projekta sodelujoči seznanijo z dejavnostmi drug drugega in ustvarijo varen prostor, v katerem lahko delijo svoje strahove, pričakovanja in potrebe. Če sem s tem seznanjen, lahko svoje delo prilagodim moji ekipi in tudi udeležencem. Pri vsakem projektu rad verjamem, da vsem članom nudim priložnost učenja in v večjem ali manjšem deležu vplivam na njihovo življenje.

Kaj je bil do sedaj največji izziv, s katerim ste se morali spoprijeti kot vodja (projekta) v nevladni organizaciji?

V času, ko sem bil vodja projektov, sem se moral soočati z veliko zahtevnimi situacijami, kot so nepričakovani problemi, ki jih je treba čimprej razrešiti s pomočjo načrta B (na primer, trenerji in/ali udeleženci, ki so nas zapustili z danes na jutri, ali pa bistvene storitve, kot sta nastanitev in prevoz). Vseeno pa je bil največji izziv covid pandemija in njen vpliv na naše delo. Posledice so še vedno zelo prisotne, saj moramo izvajati velik delež lanskega odobrenega projekta v omejenih pogojih in z veliko varnostnimi pravili (uporaba maske, razkužila, razdalje itd.).

Kot vodja organizacije in vodja projektov imate izkušnje v več nevladnih organizacijah. Imate tudi izkušnje z delom tudi na drugih področjih? Če da, ali obstaja razlika med vodjo v nevladni organizaciji in vodjo v zasebnem ali državnem podjetju? Če bi morali izbirati med vodjo v nevladni organizaciji in vodjo v podjetju, kakšna bi bila vaša izbira in zakaj?

Da, imam izkušnje z delom v zasebnem podjetju, glavna razlika med delom v zasebnem podjetju in nevladnih organizacijah pa bi bila cilj. Medtem ko je za podjetje pomembnejši finančni vidik, je za nevladno organizacijo bolj pomemben njen vpliv na ciljno skupino, v našem primeru, na mlade ljudi. Še ena razlika je dejstvo, da imajo nevladne organizacije človeško komponento, saj se bolj zanimajo za proces razvoja ekipe, medtem ko so podjetja bolj osredotočena na končni rezultat. Kar pa zadeva kulturo neuspeha, je ta v nevladnih organizacijah bolj sprejeta in obravnavana kot nauk, v nasprotju s podjetji, ki te kulture ne sprejemajo tako zlahka. Zato sem se odločil biti vodja projektov v nevladni organizaciji in ne v podjetju.

Vem, da ste zelo dejavni tudi izven organizacije in želite v svoje lokalno okolje vnesti veliko sprememb. Ali lahko poveste našim bralcem kaj več o tem?

Kar je zame najbolj pomembno je to, da imam na skupnosti, v katere sem vključen, dejanski vpliv, kot je omogočanje priložnosti mladim, da razvijajo svoje sposobnosti in veščine ter postanejo boljši pri tem, kar počnejo ali pa nekoč želijo početi. To rad počnem tudi zase, saj se kot aktivni del različnih kontekstov počutim izpopolnjenega, pripomore pa mi tudi pri osebni in poklicni rasti.

Bi iz lastnih izkušenj in stikov z drugimi nevladnimi organizacijami rekli, da so ljudje, ki delajo v nevladnih in neprofitnih organizacijah, zadovoljni s svojim delovnim okoljem? Delati v podjetju je namreč povsem drugače, saj je poslovna struktura tam praktično »zacementirana«, v nasprotju z delom v nevladni organizaciji, kjer morajo zaposleni pogosto biti prilagodljivi in opravljati več del hkrati.

Z lahkoto rečem, da so ljudje, ki delajo v nevladnih organizacijah, srečnejši, saj delajo z nekim namenom in se osredotočajo na učinek njihovega dela in ne toliko na dobičkonosnost. V našem primeru nam vpliv, ki ga imamo neposredno na mlajšo generacijo, da zagon, da nadaljujemo. Menim pa tudi, da je količina stresa za ljudi, ki delajo v nevladnih organizacijah, včasih večja, saj si moramo zagotoviti sredstva, s katerimi lahko ohranjamo svoja delovna mesta, hkrati pa še naprej pozitivno vplivamo na našo skupnost.

Katere so po vašem mnenju glavne značilnosti ljudi, ki so se odločili za delo v nevladnih organizacijah oziroma v organizacijah, ki so vključene v Erasmus+ projekte, in sodelujejo predvsem z mladimi? Vemo, da zaposleni običajno delajo veliko več, kot so plačani, in, da se veliko organizacij zanaša na svoje prostovoljce, ki pomagajo in delajo brezplačno. Kako motivirate osebje in prostovoljce, da ostajajo v vaši organizaciji?

Osebe, ki delajo v nevladni organizaciji, vsekakor znajo delati z ljudmi, in sicer s pomočjo svoje visoke čustvene inteligence, odličnih mehkih veščin, ter s sposobnostjo ustvarjanja varnega in prijetnega delovnega okolja. Glede tega, kako motiviram svoje osebje in prostovoljce, pa menim, da je pomembno, da vsak izmed njih razume glavni cilj in vrednote nevladne organizacije in se z njimi poenoti. Običajno vsakega vključim v linijsko strukturo procesa odločanja, tako da dojamejo, da tukaj nismo jaz in oni, ampak “mi”, zato se tudi moramo osredotočiti na cilj in ne na dobiček. Mladinski delavci morajo čutiti, da lahko pomagajo in vplivajo na skupnosti, zato je pomembno, da z lokalnimi dejavnostmi vzpostavimo neposreden stik. Poleg tega je ustvarjanje “družinskega” okolja v naši nevladni organizaciji prednostna naloga, tako da je vsak pomemben pri svoji določeni vlogi/nalogi.

Dejstvo je, da ima vsako delovno mesto svoje pozitivne in negativne strani. Na primer, vi, vaše osebje (moderatorji, trenerji, ljudje, ki se ukvarjajo z logistiko, itd.) in prostovoljci veliko potujete, kar je samo po sebi lahko stresno. Katere so dobre in katere slabe strani dela v nevladni organizaciji, ki izvaja Erasmus+ projekte?

Pozitivne strani so pozitiven vpliv na mlade; možnost potovanj; delo z ljudmi, ki imajo enako miselnost kot ti; ustvarjanje mladinskih politik, ki neposredno vplivajo na evropsko generacijo mladih; ponujanje priložnosti vsem mladim, zlasti tistim z manj možnostmi. Slabe strani so pomanjkanje stabilnosti (lovljenje skrajnih rokov); veliko potovanj; stresno okolje; veliko ljudi (osebje) vidi to delo kot prehod med univerzo/študijem in »pravim« trgom dela, zato kot vodja projektov nenehno iščem mladinske delavce.

Kot smo že omenili, vi in vaše osebje (tudi prostovoljci) delate z mladimi iz različnih držav, kar je lahko tudi stresno. Še posebej, če obstaja več ovir, kot so jezik, kultura, narodnost, karakterji ljudi, trenja med udeleženci… Kako se vi in vaše osebje spoprijemate s pomanjkanjem zasebnega življenja, saj preživljate veliko časa stran od družine in bližnjih? Kako se vaši sodelavci in prostovoljci spopadajo s stresom? Ali skrbite za dobro počutje ljudi, zaposlenih, prostovoljcev in udeležencev v organizaciji, in če da, kako?

Odlični odnosi in sodelovanje s prijatelji nam omogočajo, da smo bolj sproščeni in skupaj premagamo vse izzive. Izvajamo številne dejavnosti, s katerimi krepimo skupinski duh, vedno pa tudi podarimo rojstnodnevna darila članom ekipe. Pomembne se mi prav tako zdijo malenkosti, zaradi katerih je ljudem všeč to, kar počnejo (dostop do ustreznih orodij za opravljanje dela, kot so monitorji, pripomočki in druga oprema, pa tudi sadje in vodo). Poleg tega imamo vsaj enkrat na teden kosilo z ekipo za krepitev osebnih odnosov in ekipnega duha.

Ali imate kakšen podporni mehanizem, ki ga lahko ljudje v vaši organizaciji uporabljajo, ali pa osebo, na katero se lahko obrnejo, kadar sta delovni pritisk in stres povišana, osebje pa se ne more več spopadati s pritiskom? Ali imate v svoji nevladni organizaciji redne sestanke, seje, razprave o vprašanjih, negativnih čustvih, težavah, stresu itd., ki bi jih kdo lahko imel ali jih ima?

Izvedli smo metodologijo dela v manjših interaktivnih ciklih, ki nam omogoča ustrezno prilagajanje našega dela in miselnost povratnih informacij. Pri tej metodologiji sta čas in prostor namenjena tako ljudem, da lahko dajo prosto pot svojim čustvom, kot razumevanju, kako lahko prilagodimo svoj delovni proces, da bo bolje naklonjen cilju naše ekipe. Nekateri ljudje mi služijo kot desna roka, saj jim lahko popolnoma zaupam. Delo je stresno v smislu, da vključuje veliko vzponov in padcev v vseh delovnih procesih. Med seboj pa se vedno podpiramo in preživljamo skupaj tako slabe kot tudi dobre in manj stresne trenutke, ter poskušamo načrtovati pomembne momente v času manj stresnih obdobij in jih ohranjamo v mislih kot tiste, ki bodo podpirali slabše trenutke.

Kako se pa vi osebno spopadate s stresom, povezanim z delom?

Srečen sem lahko, da imam podporo družine, posvojil pa sem tudi hišnega ljubljenčka, kar mi resnično pomaga pri soočanju s stresom pri delu. Prav tako imam še veliko hobijev (Formula 1, lego, kuhanje, druženje s prijatelji). Poleg tega mi delovna postaja, dobro opremljena z ustreznimi pripomočki, pomaga, da svoje delo opravljam z večjim veseljem.