Dobro počutje na delovnem mestu je izjemnega pomena, saj v svojem delovnem okolju preživimo najmanj osem ur dnevno. Za pozitivno klimo in dobro počutje smo v službi odgovorni vsi, medosebni odnosi pa so eden najpomembnejših dejavnikov zadovoljstva na delovnem mestu. Poznamo dve vrsti odnosov: avtoritativne in demokratične. Za prve je značilna enosmerna komunikacija, velika stopnja nezaupanja, strog nadzor in ukazovanje; medtem ko je za druge značilno, da sta sodelavca enakopravna člana in da med njima poteka dialog, ki temelji na spoštovanju, zaupanju ter podajanju in prejemanju povratnih informacij.
Dobro počutje na delovnem mestu je v veliki meri odvisno od delovne klime, ki jo ustvarjajo vsi zaposleni. Pozitivno delovno klimo pa dosežemo z medsebojnim spoštovanjem, razumevanjem in prijetnim delovnim okoljem. K večji delovni učinkovitosti in zavzetosti zaposlenih za delo pa pomembno prispevajo tudi drugi dejavniki, kot so možnost odločanja, natančna opredelitev delovnega mesta (zadolžitve, pričakovanja), dobri odnosi, odsotnost časovnih pritiskov in pozitivno čustveno stanje, ki zaposlenega dodatno motivira in prispeva k optimalni učinkovitosti. V kolikor so zaposleni na svojem delovnem mestu zadovoljni, večjo motivacijo za delo bodo imeli in boljši bo njihov končni izdelek oziroma dosežek. Hkrati pa bo zadovoljstvo vplivalo tudi na dobro psihofizično počutje in zdravje zaposlenega, s tem pa tudi manj bolniških odsotnosti.
Kako doseči pozitivno delovno klimo? Začeti je potrebno pri vrhu. Pri vodji, direktorju, nadzorniku, nadrejenemu. Nadrejeni je tisti, ki s svojim odnosom do podrejenih postavi temelje delovni klimi. V kolikor bo nadrejeni imel avtoritativen odnos do zaposlenih, bo to vplivalo na njihovo počutje in s tem povzročalo negativizem v samem zaposlenem, ki se bo slej ko prej razširil na vse njegove sodelavce. Konfliktna komunikacija, kjer nadrejeni vrši psihične pritiske nad svojimi zaposlenimi ali jih na kakršen koli drugi način diskriminira (mobbing!), pripelje do poslabšane delovne klime, neučinkovitosti zaposlenega in posledično do bolezni ali pa izgube službe. V skrajnem primeru do obojega.
Zato se mora vsak nadrejeni vprašati: “Sem šef ali sem vodja?” Šef je tisti, ki ukazuje, svoje podrejene nadzira, ne sprejme drugačnega mnenja, se zanaša na avtoriteto, izkorišča svoje zaposlene. Njegov mišljenje je: “Moja pot je edina prava pot.” V kolikor je delo dobro opravljeno, si pripiše vse zasluge in predvsem razmišlja kratkoročno. Vodja? Vodja po drugi strani svojim podrejenim prisluhne, ceni njihov trud, ki ga vložijo v delo, jih pohvali in razmišlja dolgoročno. Vodja si spoštovanje med svojimi zaposlenimi prisluži z odnosom, ki ga ima do njih in njihovega dela. Vodja skrbi za dobrobit svojih zaposlenih, saj se zaveda, da brez njih ne bi bilo njegove službe, njegovega podjetja in niti ne dobička. Medtem ko šef “upravlja” s svojimi zaposlenimi in popolnoma strukturira njihovo delo, vodja delavcem prisluhne in jih spodbuja h kreativnosti, inovacijam in pri težji za izboljšanje rezultatov. Medtem ko eden ukaže, drugi pokaže. Vodja se zaveda, da je dobrega, zanesljivega delavca težko najti, še težje obdržati; šefu za delavca ni mar, saj je pomembno le to, da je delo opravljeno, pri tem pa mu je vseeno, ali ga bo opravil prvi delavec ali deseti, ki se bo znašel na tistem delovnem mestu.
Vsako podjetje ima šefa, nima pa vsako podjetje vodje. Pa bi ga moralo imeti, v kolikor želi poskrbeti za dobro počutje med svojimi zaposlenimi; v kolikor želi, da bi ti zaposleni z veseljem prihajali na svoje delovno mesto; v kolikor želi, da bi ti zaposleni tudi ostali v svoji službi in jim le-ta ne bi bila samo stopnička do naslednje, boljše priložnosti.